Nedelja, 12. 10. 2008 - zaključek sezone zabeležil padec

8.VN HiFi Color Studia

... zadnja letošnja dirka, lahko bi rekla, kar težko pričakovana, predvsem zaradi tega, ker naj bi tekmovale tudi najboljše tekmovalke. Prav tiste, ki so letos sodelovale na svetovnem prvenstvu in na olimpijskih igrah. Najbolj sem se veselila Sigrid Corneo, resnično sem si želela dirkati z njo, preizkusiti sama sebe, pa čeprav le na 14-ih km...

... tudi dirka, na kateri je minilo leto dni odkar smo začeli z žensko Poletovo ekipo skupaj trenirati, hoditi na maratone, dirke.... Lani smo se prav na tej dirki spoznale in od takrat naprej skupaj premagovale, po letošnji smoli, deževne italijanske maratone. A vseeno smo uživale in konec koncev bile tudi uspešne.

Naša zaključna letošnja dirka, pa se žal za kar 5 Poletovk ni končala najbolje...

Tik pred štartom..., napetost naraščala, taktika dodelana, misli urejene in skoncentrirane, na štartu prvič v Sloveniji kar 22 ženk, vzdušje sproščeno in enkratno... vse je pripravljeno za štart...

... in štart je uspel.

Prvi krog precej umirjeno, sicer povprečna hitrost kar visoka, vmes le en skok, sicer pa konstanten tempo. Nekoliko drugače je šlo v drugi krog. Tukaj so se skoki vrstili, hitrost pa je najbolj narasla po Tršaski cesti. Tam je bila kar krepko čez 50 km/h.

Po zadnjem ovinku s Tržaške ceste, le 700 m pred ciljem, so se že začele oblikovati šprintne pozicije, nakar so se naenkrat zaslišali kriki, zaropotalo je in 8 nas je popadalo kot domine. Dirka je bila zame končana. Žal do željenega šprinta, ki sem si ga tako močno želela, ni prišlo. Obležala sem na tleh.

Zadnjega dela dirke pred padcem se pominjam nekako takole:

Po Tržaški prva skoči Irena L. Me za njo. Priletimo v desni ovinek pri Gorjancu, mene odnese malenkost iz ovinka, tako da po levi strani obidem otok. Pošprintam, da priklopim prvim, prišla sem na tretjo pozicijo. Nakar skoči nekdo od izzivalcev. Takrat pa Sigrid na noge, za njo je bila Andreja H., za Andrejo pa jaz. Katera je bila poleg mene ne vem. Ko je Sigrid pognala, jo je Andreja H. na drugi poziciji zadela s sprednjo gumo. Sigrid se je obdržala, Andreja pa je izgubila ravnotežje in padla tik pred menoj. Padcu se ni bilo moč izogniti. Začelo je ropotati, kako točno sem padla sama se ne spomnim, spomnim se samo, da sem se zvila v klopko, noge in roke potegnila ob telo in čakala, da se varno spravim nazaj na bicikl. No, potem pa še en ''rafal''. Ta pa je bil precej hujši kot prvi. Namreč, v trenutku ko sem čakala, da bi se lahko premaknila, sem bila še povožena. S prvim kolesom po levi strani hrbtenice, zobnike prednjega verižnika pa sem dobila tik ob hrbtenico. Zastal mi je dih, ko pa sem spet prišla do sape, sem se usedla na kolo, poravnala levo ročici in se s sklonjeno glavo in eno nogo zadnja pripeljala do cilja.

Imela sem neznansko srečo, da je na verižniku bila ketna. Ta me je obvarovala, da se nizo robniki zapičili še globje v rebra. Temu bi res lahko rekla sreča v nesreči.

Še nekaj zadnjih fotografij:

Razočarana, a z veliko srečo v nesreči. Ketna z verižnikom odtisnena na majici. Izraz na obrazu pove vse.

Hrbet, komolec in noga.